Naši ljudje so naša zgodovina.
Zakladnica večnega bogastva.
Bogastva, ki nas bogati, krepi, daje
prepoznavnost … prav je, da se spomnimo tvorcev naše
zgodovine, naših rojakov.
Janez Žiga Valentin Popovič, štajerski polihistor
Rojen: 9. februar 1705, Arclin pri Celju Umrl: 21. november 1774, Perhtoldsdorf blizu Dunaja.
Študiral je v Gradcu med leti 1715 – 1728 in končal jezuitsko gimnazijo in licej. Študiral je 15 jezikov, se zanimal za filologijo, botaniko, pomologijo, entomologijo, geofiziko, oceanografijo, arheologijo, zgodovinopisje in numizmatiko. Žiga Popovič je največ ustvarjal na področju filologije. Napisal je temeljno slovnico nemškega jezika, ki je doživela 10 ponatisov.
Rad je veliko potoval in si zapisoval kar je videl v naravi ter se zanimal za poimenovanje videnega.
Njegovo zanimanje za rastline in žuželke je sprožilo dopisovanje z Karlom Linnejem, avtoriteto na področjuc biološke taksonomije. Dokazal je, da je Linnejevo razvrščanje svojeglavo, vsiljivo in protislovno, kar je Linne upošteval. Njegovo osrednje zanimanje pa je bilo morje. Napisal je razpravo o morju v nemščini z naslovom Untersuchungen vom Meere, s katero je zaslovel v znanstvenih krogih. Knjiga je izšla leta 1750 v Frankfurtu in Leipzigu ter je utemeljila oceanografijo kot znanost, Žiga Popovič je postal član več tujih znanstvenih družb, v Sloveniji pa je vplival na takratne razsvetljence kroga Žige Zoisa.
Anton Bezenšek, stenograf, jezikoslovec, šolnik
Rojen: 15. april 1854, Bukovje pri Frankolovem
Umrl: 11. december 1915, Sofija (Bolgarija)
Rodil se je v Bukovju pri Frankolovem Tomažu in Marjeti Vezenšek (kdaj so se preimenovali v Bezenške, ni znano), po domače Pintarjevim. Zaradi bistrosti ga je oče poslal v celjsko nižjo gimnazijo.V petem razredu višje gimnazije se je Anton srečal s stenografijo, ki jo je poučeval profesor Gustav Adolf Lindner.
Anton je maturiral v Zagrebu in se odločil za študij slavistike na tamkajšnji novoustanovljeni filozofski fakulteti ter obiskoval tudi predavanja iz klasičnega jezikoslovja in filozofije. Stenografiji se je hitro privadil in jo poučeval na gimnaziji pet let. Leta 1875 je v samozaložbi izdal stenografsko čitanko – prvo na slovanskem jugu, leto kasneje pa začel izdajati tudi časopis Jugoslovanski stenograf. Poleti 1879 je sprejel ponudbo bolgarskega finančnega ministra, ki ga je vabil v Bolgarijo kot parlamentarnega stenografa. Ponudili so mu tudi profesuro na sofijski gimnaziji s pogojem, da priredi stenografijo tudi za Bolgare in usposobi stenografe za delo v parlamentu. Bezenšek je ponudbo sprejel in v Bolgariji ostal do smrti.
Med Bolgari je mnogo bolj znan kot med Slovenci in od leta 1929 je na njegovi hiši v Sofiji vzidana spominska plošča. Leta 1969 je v Bolgariji o njem izšla obsežna monografija, ob 125-letnici rojstva pa so izdali celo poštno znamko z njegovo podobo. Leta 2014 so v spomin rojaku postavili na Frankolovem spomenik, učno Tončkovo pot in po njem poimenovali osnovno šolo.
Dorothea Hauser (Doroteja, Dora), slikarka
Rojena: 1877, Gradec
Umrla: 16. januar 1946, Vojnik
Hauserjeva je bila rojena v Gradcu, v ugledni meščanski družini. Slikarstvo je sprva študirala na deželni umetniški šoli v Gradcu in nadaljevala pri slikarju in oblikovalcu Wilhelmu von Debschnitzu, ki je postal leta 1902 soustanovitelj znanega ateljeja za uporabno in likovno umetnost. Svoja slikarska znanja je izpopolnjevala tudi v Dresdnu pri Karlu in Emiliji Pelikan – Mediz, priznanih učiteljih krajinarstva, figuralike in portretiranja.Kdaj se je Doroteja s starši preselila na Stallnerjevo vzpetino pri Vojniku, iz virov sicer ni znano, gotovo pa je, da je bila tam nastanjena že leta 1921, saj je od tega leta dalje mogoče slediti v celjskem časopisju objave o njenih razstavah doma in v tujini.
Hauserjeva je živela dinamično in ustvarjalno življenje meščanske izobraženke, ki so jo domačini spoštovali, saj ni ljudi nikoli delila po premoženjski, nacionalni ali še manj po politični plati in je bila domačinom zelo naklonjena – zlasti otrokom.
Čeprav je z razstavami, potovanji in korespondenco vseskozi vzdrževala stike s kolegi doma in v tujini, je bila na svoj dom zelo navezana. In prav ta navezanost na dom je postala zanjo usodna. Kot Nemki ji namreč povojno obdobje ni bilo naklonjeno in čeprav so domačini poznali njeno protinacistično držo, to ni pomagalo. Nova oblast jo je kot Nemko nameravala razlastiti in izseliti. Ni si mogla zamišljati življenja brez svojega doma in umetnin, zato je hišo zažgala in naredila samomor.
Je bila njena smrt res posledica samomora, ali pa se je zgodilo tiste usodne noči med 15. in 16. januarjem 1946 še kaj drugega, ostaja nepojasnjeno. Neznano kje je ostal tudi velik del njenih likovnih del, ki so bila občudovana na razstavah v Celju, Zagrebu, Ljubljani in številnih razstavah v tujini.
Njena umetnost se je razodevala v portretnem, krajinskem in tihožitnem žanru večinoma malih, intimnih formatov. Navdihe je iskala v »bidermajerski« umetnosti. Izdelala je tudi vrsto družabnih in pravljičnih motivov v posebni tehniki »škarjereza«.
Elda Piščanec, slovenska slikarka
Rojena 2. november 1897, Trst, umrla 18. oktober 1967, Vine pri Lembergu.
Elda se je rodila v premožno družino. Njen oče, Just Piščanec je bil carinik, ki je kasneje napredoval v vodjo carinskega urada v Ljubljani, nato pa se je družina preselila še v Beograd, kjer je Just postal glavni revizor generalne direkcije carin.
Elda je tako najprej obiskovala mestni licej v Ljubljani, nato se je vpisala na obrtno šolo. Po končani šoli se je leta 1917 zaposlila kot poštna uradnica v Ljubljani. Službo je opravljala tri leta, medtem pa je obiskovala tečaj slikanja pri slikarju Rihardu Jakopiču.
Zaradi velikih uspehov na umetniškem področju se je leta 1921 odločila posvetiti slikarstvu in je v Litiji začela obiskovati še en slikarski tečaj. Leta 1922 je odšla v Zagreb, kjer se je vpisala na umetnostno akademijo. Med leti 1924 in 1929 je slikarstvo in grafiko študirala na akademiji v Firencah. Kasneje je odšla še v Pariz, kjer se je izpopolnjevala pri slikarju Mauriceu Denisu, kjer se je specializirala v tehniki cerkvenega slikarstva.Sprva se je v umetnosti posvečala grafiki, v tridesetih letih stoletja pa je začela bolj gojiti slikarske tehnike tihožitja in portreta. Leta 1930 se je preselila v dvorec Majpigl v Vinah. Tam se je povsem osamila in je le občasno pučevala slikarstvo po različnih šolah v Ljubljani, Kranju, Murski Soboti in v Trbovljah. Leta 1949 se je upokojila in je do smrti slikala v svojem dvorcu odmaknjena od sveta.
Ivan Šopar, skladatelj in organist
Rodil se je 21. junija 1888, Kovk, Dol pri Hrastniku. Umrl je v Vojniku, 28. maja 1973
Osnovno šolo je obiskoval na Dolu pri Hrastniku. Doma so mu namenili uk v mizarski stroki, njega pa je vleklo h glasbi. Sledil je svoji želji in se kot mladenič podal v »Brvarjevo orglarsko šolo« v Celju. Po treh letih jo je uspešno končal. Prvo službo je opravljal v Rogatcu, po treh letih se je premestil v Šempeter v Savinjski dolini, kjer je služboval do leta 1920. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo in se leta 1914 poročil. Prva svetovna vojna mu je začasno prekinila delo. Bil je vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Ker je imel pokvarjen vid, je bil kot rezerva napoten v avstrijski Knittelfeld. Opravljal je službo ordinarija pri vojnem kuratu. Užival je v svoji prednosti, da je imel v tem kraju možnost igrati na orgle.
Na svečnico leta 1920 je nastopil službo organista v fari Vojnik pri Celju. Obdobje med obema vojnama je bilo zelo plodno. Poleg zavidljivega števila cerkvenih pevcev je vodil še pevsko društvo »LIRA«. Uveljavljal se je kot izvajalec in organizator odmevnih prireditev in operet, kot so »Miklova Zala«, »Kovačev študent«, »Čevljar in vrag«, »Kristusov pasijon« itd. Druga svetovna vojna je leta 1941 pretrgala to plodno delo. Nemci so ga aretirali med prvimi, in sicer že 20. aprila 1941 na cerkvenem pragu, ko je hitel na popoldanske večernice. Odpeljali so ga v Stari pisker v Celje, od koder so ga po treh mesecih izpustili. Domačo hišo so Nemci zaplenili, družino pa nasilno izselili. Zatočišče in streho nad glavo je družina našla v Šempetru v Savinjski dolini pri sorodnikih. Uspelo mu je dobiti delo v tovarni emajlirane posode v Celju, kamor se je dnevno vozil z vlakom iz Šempetra. Prav tako je še nekako vzdrževal orglarsko službo v Vojniku. S pomočjo znancev je dobil sobico v kaplaniji, kjer je ob sobotah in nedeljah orglal ter vodil zborček bivših pevcev. V domačo hišo v Vojnik se je družina lahko vrnila šele avgusta 1945. Tu je zopet zavzeto nadaljeval vodenje cerkvenega zbora in komponiranje. Kot uspeh mu lahko pripišemo, da so štirje njegovi pevci tvorili močno jedro celjskega »Komornega zbora« pod vodstvom prof. Egona Kuneja. Ogromno časa je posvečal razmnoževanju not – pisal jih je na posebnem papirju in razmnoževal na pripravi, imenovani šapirograf. Nekaj let pred smrtjo se mu je izpolnila še dolgoletna želja, da je v farni cerkvi v Vojniku lahko zaigral na nove orgle. Kupila jih je fara, ob izdatni pomoči gospe Munda iz Škofje vasi.
Anton Brezovnik, kulturni in prosvetni delavec
Rojen l. 1853, Slovenj Gradec – umrl l. 1923, Vojnik
Brezovnik je bil gotovo eden izmed osrednjih slovenskih učiteljev na Štajerskem, ki so skrbeli za strokovni dvig svojega stanu in dober šolski pouk. Pobudnikih pedagoškega glasila Popotnik.
Franc Goričan, agronom
Rojen l. 1896, Višnja vas – umrl l. 1951, Celje
Pionir slovenskega sadjarstva. Učitelj kmetijske stroke, ki je poučeval po različnih koncih Slovenije.
Igo Kaš, častnik in pisatelj
Rojen l. 1853, Vojnik – umrl l. 1910, Vojnik
Častnik in pisatelj.
Dr. Karel Henn, zdravnik
Rojen l. 1809, Frankolovo – umrl l. 1877, Vojnik
Zdravnik in lastnik vrelca mineralne vode v Radencih.
Maks Samec st., zdravnik
Rojen l. 1844, Arclin – umrl l. 1889, Kamnik
Zdravnik, župan v Kamniku.
Vladimir Brezovnik, zdravnik in pisatelj
Rojen l. 1888, Vojnik – umrl l. 1954
Kirurg, ki se je izpopolnjeval po tujini in doma. Pisec različnih razprav in strokovnih člankov. Sin, Antona Brezovnika.
Anton Dokler, profesor
Rojen l. 1871, Višnja vas – umrl l. 1945
Glavno delo učenjaka je Grško-slovenski slovar.
Ciril Žižek, turistični delavec
Rojen l. 1890, Vojnik – umrl l. 1974
Turistični strokovnjak, pobudnik jugoslovanskega organiziranega turizma.
Karl Kožuh, profesor
Rojen l. 1908, Kladnart – umrl l. 1991, Vojnik
Bil je profesor latinskega in grškega jezika. Predsednik kulturnega društva v Vojniku, vodja kina, predsednik upokojencev, ključar župnijske cerkve, pevec, kmetovalec in pisec vojniške kronike.
Vir, Vojniški svet v utripu časa, Wikipedija, Leksikon zanmenitih osebnosti,…